V sredini junija sem malo preverjal spletne kamere na obeh straneh Kanina. Videti je bilo še kar veliko snega. Na severni strani je sneg ležal pod kočo Gilberti, torej je segal do okoli 1800 m. Tam je iz doline do koče po smučarski progi speljana tudi cesta za terenska vozila, zato sem prišel na idejo, da bi se do snega zapeljal kar z električnim kolesom. Poleg tega tudi dostopna žičnica, ki pelje iz doline do koče, še ni delala. Takrat se časovno in logistično še ni izšlo.
Vse se je poklopilo šele v četrtek 5. 7., ko je žal nekaj snega že skopnelo. Pridružil se mi je še brat Gorazd in pri Slovenskem kolesarskem mojstru so nama v testiranje posodili dve električni gorski kolesi.
Najprej sva na parkirišču V Žlebeh slabo uro telovadila, ker sva na vse načine poskusila smuči namestiti na kolesi. Seveda nisva bila uspešna in smuči so romale na nahrbtnika. Okoli 6.00 sva jo le ucvrla po progi, tj. po cesti, proti koči in snegu. Električni kolesi sta “sicer super in fajn”, vendar pa je strmina “senza pietà”. Veliko je debelega peska na strmi podlagi in v kombinaciji s težkima nahrbtnikoma, ki sta imela težišče visoko in zelo nazaj, je kamenje prav dobro zdrsavalo . Na misel nama sploh ni prišlo, da bi spustila gume in s tem imela boljši oprijem. Kakor koli že, malo sva kolesarila in malo sva kolesi porivala, bolje rečeno vodila, saj imajo ta kolesa tudi pomoč pri hoji, tako se kar sama peljejo. Pot naju je vodila mimo koče in v dolinico na približno 1800 m. Vmes sva še kolesi zamenjala za pancarje, smuči pustila na nahrbtnikih, v roke pa vzela palice. Ubrala sva jo proti Prevali in naprej na sedlo pod Prestreljenikom na 2300 m. Smučala sva po isti poti. Do sedla Prevala je bilo le eno malo večje kopno mesto. Ker je bila dolina Krnica še kar solidno zasnežena, sva dobrih dvesto višinskih metrov odsmučala še na jug proti Bovcu. Odpešačila sva nazaj na sedlo Prevala. Odsmučala nazaj proti dolinici in koči Gilberti. Nabrala sva približno 700 višinskih metrov smučanja. Brez nahrbtnikov in ostale opreme sva še malo kolesarila okoli te dolinice in blizu koče. E-kolesi sta predstavljali pravo zabavo! Vzmeti na kolesih so odlično blažile vse nepravilnosti na terenu, od snega, jarkov, skalic in vse do korenin nižje v dolini. Električni motor pa je pomagal, da sva, tudi v klanec, po vsem tem lahko vozila s kar 25 km/h. Kakor sva pričakovala, se je vreme slabšalo in raje sva se pobrala v dolino. Na kolesih je pot minila en dva tri in že sva bila na parkirišču. Spokala sva se v avto in se še pred dežjem odpeljala proti domu.