Odprava na današnjo turo je bila točno taka kot prva v tej sezoni. Nekaj članov se po celodnevnem oklevanju na koncu odloči ostati doma, ostanemo pa seveda tisti, ki nam razdalja ter zahtevnost ture, ne pušča posebnih pomislekov. Odrinemo ob 7 zjutraj iz Dobrave in o vremenu, zanimivo niti besede. Ja deževalo je skoraj do uro nazaj. Važna je družba ter cilj si mislimo. No kar se je izkazalo kasneje, pa je bila samo nagrada za ves trud ob vzpenjanju z vso težko kramo na hrbtu. Sneg točno 100 višincev pod macesni, pancarje na noge ter zložno naprej po megli proti vrhu. Potenje ta dan je ob visoki vlagi ter megli res neverjetno. No na višini 1900 nad morjem, pa nas čaka lepo presenečenje. Nebo se odpre in pokažejo se sveže zalite gore, Špikovo pogorje. V daljavi opažimo še dva predhodnika, ki sta nam urezala lepe stopinje v snegu in jih kmalu dohitimo. Pod Jugovo nataknemo dereze(brez potrebe), ter v skupinici odpihamo na vrh. Skočimo še na Dovški križ, poslikamo ves okliški Amfiteater gora, ter odsmučamo. Z Samotom se spustiva v ozko škrbinico pod vrhom Jugove grape, levi krak, ki je zaradi ožine in strmine v spodnjem delu komaj smučljiva. Priletiva v Jugovo grapo 50 m nižje, kjer se začne uživanje po svežem pršiču. Malo je bilo potrebno vseeno pazit na plazenje nesprijetega snega, ki smo ga z smučanjem prožili za nami. Turo zaključimo tokrat v Martuljku pri Jožici, kjer izmenjamo čudovite vtise današnje ture. Uživali, Rok, Samo, Rok.
